Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je v Mehiki in ZDA študiral literaturo, gledališče in film. Preden se je nastanil v Sloveniji, je pisal za različne časopise in literarne revije, deloval kot radijski, televizijski in filmski scenarist v španskem in angleškem jeziku. Urejal je dve reviji za umetnost, arhitekturo in literaturo, režiral gledališke predstave in ustvaril več kratkih filmov (2004 prejme nagrado žirije za najboljši kratkometražni film, GIFF). V mestu San Miguel de Allende je ustanovil neodvisni center za uprizoritveno in cirkuško umetnost, ki ga je postavil pod šotorsko krilo odsluženega cirkusa.

Zadnjih deset let živi in ustvarja v Ljubljani, redno piše za sobotno prilogo Dnevnika, svoje zgodbe objavlja v literarnih revijah (Literatura, Sodobnost) ter kot pisec esejev in spremnih besedil sodeluje z različnimi založbami. V Ljubljani je ustanovil neodvisni studio za razvoj intimnega gledališča, Pocket Teater Studio.

V Sloveniji je napisal dve knjigi: zbirko esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (Šerpa, 2015) ter potopis Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017). Knjigi sta ga povsem nepričakovano postavili na mesto hibridnega, mehiško-slovenskega pisatelja, saj s svojim pisanjem prinaša svež pogled na slovenski geografski in kulturni prostor, s posebno občutljivostjo zaznava razlike in podobnosti naše kulture v primerjavi s tradicijo, izročili in literarno zgodovino ostalega ibero-romanskega in južnoameriškega sveta.

Trenutno zaključuje svojo tretjo knjigo z delavnim naslovom Moje življenje v kronikah, ki bo leta 2020 izšla pri Mladinski knjigi.