“S propadom humanizma je postalo nemodno spraševati, kaj še dandanes dela ljudi za ljudi, in predvsem, kaj nam je v tem razklanem svetu skupnega. Naša fizična in duhovna bivališča na zemlji so postala hudo začasna in spremenljiva kot vreme. Če kdo kljub vsemu vztraja v izrekanju, potem mora njegov glas nujno nositi sledove mnogoterosti, vsebinske in oblikovne. Šteger jo išče na Vzhodu, v njegovem duhovnem in estetskem izročilu. Obenem to izročilo maže in parafrazira izrazito osebno, da zazveni nezamenljivo njegovo. Pesmi so dvignjene na površje, so neposredna, pogosto brutalna koža resničnosti, na katero je v vse smeri sveta izpisan magični kvadrat besed.”

Literaturhaus Salzburg (povezava)

Foto: Hanser