Niz svetlobnih zapredkov, zavozlanih svetlobnih strun, iz svoje notranjosti v okolico usmerja značilni zvok, znan pod imenom beli šum, ki predstavlja skupek zvokov različnih slišnih frekvenc, med katerimi nobena ne prevladuje. Zvočni fenomen je znan po svoji moči pomiritve; ker spominja na zvok, ki ga je dojenček vajen iz materinega trebuha, ga veliko staršev uporablja za otrokovo uspavanje. Iz tega izvira tudi avtorjev vzgib za umetniško interpretacijo belega šuma, v katerem prepoznava svojevrstno analogijo z informacijskim (belim) šumom sodobnega sveta, ki, kot pravi Grošelj, »briše pomene in ustvarja ozadja, v katerih postaja vse in nič neločljivo prepleteno«.
Janez Grošelj je po izobrazbi magister arhitekture, ki se pospešeno oddaljuje od stavbne projektive in svojo poklicanost odkriva v manjšem in bolj intimnem polju svetlobe in svetlobne umetnosti. Poleg aktivnega ustvarjanja ter kuriranja deli svoje tehnično znanje in izkušnje s področja programiranja tudi kot svetovalec in mentor na delavnicah. Na Svetlobni gverili je v zadnjih letih sodeloval z več intermedijskimi projekti, ki jih redno predstavlja tudi v tujini.
V sodelovanju z Blockheide Leuchtet