Saška Strnad je upodobljevalka domišljije. Je likovna mentorica, pedagoginja, pesnica in kulturna vizionarka. Je ženska, ki že več kot tri desetletja z nežno vztrajnostjo in globoko empatijo povezuje umetnost s človekom – ne glede na to, kaj telo zmore ali česa ne zmore več.
Njeno poslanstvo se začne tam, kjer drugi pogosto obstanejo: med ljudmi, ki jih življenje ni objelo lahkotno. Z distrofiki, slepimi, slabovidnimi in drugimi posamezniki soustvarja prostore, kjer umetnost ni privilegij – temveč pravica, možnost in izraz.
V sodelovanju z Društvom distrofikov Slovenije je zasnovala številne razstavne cikle, ki niso le razstave – so tiha pričevanja o notranjih svetovih. Ti cikli so bili predstavljeni v Mestni hiši Ljubljana, knjižnicah, galerijah in – simbolično – tudi pod milim nebom, kjer umetnost sreča vsakogar. Njihov vpliv sega onkraj meja: projekt Dotikanja je bil leta 2018 uvrščen med pet najboljših na evropskih Amateo Awards.
A Saškina umetnost ne živi le na stenah. Njeno gledališko ustvarjanje ni nikoli klasično. Je povabilo v drugačnost, v sobivanje. V predstavi REMI, zasnovani ob Dnevu bele palice na Šentjakobskem odru, je prostor prepustila slepim in slabovidnim; dobesedno in simbolno.
Podobno je tudi pesniško zbirko Čarne predstavila znotraj senzorične uprizoritve v popolni temi – v gradu Žužemberk in v Moderni galeriji.
Saška Strnad verjame, da umetnost zdravi. Da bi nekega dne zdravniki poleg terapije lahko predpisali tudi kulturo – kulturo na recept. Ne kot nadomestilo, temveč kot del celjenja duše. “Ko nekomu, kljub bolezni, pomagaš izraziti misel ali občutek; si premaknil svet. Pa čeprav le za milimeter,” pravi. A v njenem delu teh milimetrov ni malo. Vsak je del poti. Del spremembe. Del odnosa.
Foto: Maks Strnad